Ključna beseda: radijska oddaja

»Vemo, kaj je Sašo Hribar pomenil in kaj še vedno pomeni. Stopati v te čevlje je težko.«

»Tako, kot je bilo, ne more biti več, saj ni glavnega motorja, lokomotive.«

»Tako, kot je bilo, ne more biti več, saj ni glavnega motorja.«

»Ves čas nam je petek manjkal, vsak teden smo ga pogrešali. Liki so klicali, trkali, da bi šli ven, a niso mogli.«

»V vseh teh letih so se očitno res zabavali ob tej oddaji, čutili smo neko zaupanje, da si iskreno želijo, da gremo naprej.«

»Na tem mestu vse ponižno prosimo, naj se v to ne podajo z miselnostjo 'no, zdaj pa pokažite, kaj znate', ampak naj se zgolj sprostijo, poslušajo in se zabavajo.«

»Stopamo v čevlje, ki so nam prav, narejeni po naši meri.«

»…daje svet iz dneva v dan bolj slaboumna domislica, /in žalne samo to …daje vse skupaj nekaj čisto mimogrede …«

»Sem splošni zdravnik. Ordiniram od pol devetih zjutraj do enih popoldne. Vzamem si čas. Za vsakega bolnika si vzamem dvajset minut. Teh dvajset minut je moj zaščitni znak. Kateri zdravnik pa ti dandanes še nameni dvajset minut? reče ljudje – in to gre od ust do ust.«

»Ko sem bila stara šest let, sem imela petelina, ki je hodil vzvratno, in o tem so pisali v Pathe News. Tudi mene so omenjali, ne le petelina. Čeprav sem bila tam le zato, da petelina usmerjam, je bil to vrhunec mojega življenja. Vse, kar se je zgodilo potem, je bila le še pot navzdol.«

»Če jedo tiki, naj ne bo ena / od variant, ampak edino, // kar se mora dogoditi. Kot reki, ki se stakneta v eno strugo.«

»Zakaj Pajčolanček? Ker si nežen in živahen, kot plahutajoča zlata ribica z velikimi plahutajočimi plavutmi, svetlimi kot tvoji nakodrani laski ... Zato si Pajčolanček...«

»Ko pišem to zgodbo, si ti že v nebesih. Skrbi me, da tam ni albertkeksov.«

»V notranjosti hiš so ljudje. Vsaka hiša je svet zase, tudi če je na las podobna drugi.«

»Misel o ljubezni, ki naj bi nam bila v pogubo, je v drugačnem okolju izpostavil že v knjigi V Zali.«

»Pisateljeva sporočila so torej stalnica, a Cvetje v jeseni je le eno.«

»Dobra pravljica otroka doživljajsko obogati.«

»Predvsem pa zelo spoštujem otroke, saj otroci premorejo empatijo in čustveno inteligenco, česar odraslim pogosto manjka.«

»Lahko bi šli večkrat z njimi na potovanje tudi odrasli, še posebno takrat, ko dan prekrije trapasta sivina ... Menim, da mikavnost radijskih zvočnih pravljic v poplavi sodobnih medijev ni zbledela, jih pa moramo negovati in predvsem pripovedovati!«

»Pa lahko noč, otroci! In naj živi domišljija!«